O produkciji

Producenti Craig Perry, Warren Zide in Chris Moore so pri franšizi sodelovali od prvega dne prvega filma in bili so trdno odločeni, da bodo gledalcem še enkrat omogočili pokukati v življenje likov, ki so se jim skozi leta tako priljubili. Moore je šest let vsaj enkrat na leto ponudil Universalu možno različico zgodbe, toda nobena ni vzbudila zanimanja, dokler ni prišel z zamislijo o obletnici.

Vsi ustvarjalci so se strinjali, da morajo zbrati vso staro zasedbo. Igralci so eden za drugim zgrabili priložnost, da se spet vidijo s starimi prijatelji. Največja težava je bilo dobiti scenarista, ker se že uveljavljene franšize z oblikovanimi liki nerad loti vsak.

Če samo nadaljuje delo drugih, ima dokaj zvezane roke. K sreči so naleteli na človeka, ki sta komaj čakala, da se lotita tega zalogaja, saj sta ostale filme iz serije gledala z navdušenjem. To sta bila Jon Hurwitz in Hayden Schlosberg, pisca franšize Harold & Kumar. Nekaj ur po prvem sestanku s producenti in vodstvom Universala sta v žepu že imela pogodbo za scenarij in režijo.

Za zgodbo je bilo bistveno ugotoviti, kako so se liki v 13 letih od prvega filma razvili, kam jih je vodila življenjska pot. Ko smo Jima in Michelle videli zadnjič, sta se ravno poročila. Zdaj imata otroka in se ukvarjata s težavami, ki jih prinaša starševstvo. V njunem primeru je ena največjih pomanjkanje seksa. Stifler je bil v gimnaziji na vrhuncu. Zdaj pa honorarno dela v podjetju, kjer ga nadira tip, kakršnemu bi Stifler v gimnaziji krepko zagrenil življenje. S prijatelji nima več stikov in v bistvu je osamljen. Oz je izjemno uspešen. Športni komentator je in nastopil je na Plesu z zvezdami. Ima prelepo in malo nenavadno punco, globoko v sebi pa pogreša miren dom. Kevin je srečno poročen, kot arhitekt dela na domu, ima zaposleno ženo, v prostem času pa gleda resničnostne oddaje. Želi si vznemirjenja in obletnica obeta, da se mu bo želja končno uresničila. Finch pa... V vsaki gimnazijski družbi je eden, ki se nekam izgubi in nihče ne ve, kaj počne in ali bo sploh prišel na obletnico. Skrivnosten je in ko le pride, so vsi prepričani, da je svetovni popotnik, ki se ne brani nobene pustolovščine in sprejme vsak izziv.

Ker se je hotela vrniti vsa zasedba, je bilo eno najtežjih del opravljeno v trenutku. Igralci so morali po toliko letih pokazati več kot doslej. Dobesedno. Tako Jason Biggs prvič v življenju občinstvu pokaže svoje premoženje, Chris Klein se je moral naučiti plesati. Malo se spremenijo tudi vloge. Prej je Jimov oče dajal nasvete Jimu, zdaj pa je Jim na vrsti, da daje ljubezenske nasvete ovdovelemu očetu. Stari zasedbi se je pridružilo nekaj svežih obrazov, saj ne bi bilo realno pričakovati, da bodo vsi srednješolski pari še vedno skupaj. Treba je bilo dodati nekaj novincev, nekateri se zlahka ujamejo s staro družbo, drugi so odveč ali pa nastrojeni proti njej.

Scenografsko so se vrnili na scene s samega začetka, čeprav so prvi film snemali v Los Angelesu, tega pa v Atlanti. Pomagali so si z arhivskimi fotografijami in risbami prizorišč, ki jih je hranil studio, ter s podrobnim ogledom DVD-jev in risanjem po njih. Tako so dobili osnutke za prizorišča, za katere se izvirne skice niso ohranile. Na ta način so lahko poustvarili nekatere ključne lokacije, ki bodo ljubiteljem franšize zelo domače, zlasti Jimova soba. Kot zanimivost: še po 13 letih niso imeli težav najti enakih tapet. Dobavitelj, ki jih je priskrbel za prvi film, jih je še vedno imel na zalogi.

Nobena Ameriška pita ne bi bila Ameriška pita, če v njej ne bi bilo udarcev in padcev. Tako se 18-letniki z glavnimi junaki stepejo na Stiflerjevi zabavi. In Finch pri tem opleta s palico za lacrosse. Medtem je Jim v travi, polni žužkov (ki jih Biggs ne prenese), oblečen samo v usnjeno krpico čez družinsko premoženje.

Sočni dialogi, nore scene, udarci, padci, obtolčene zadnjice, nezakriti intimni deli... Nova Ameriška pita prinaša to in še več. Predvsem pa prinaša zabavo za tiste, ki so uživali v prejšnjih filmih, in gledalce, ki se bodo s Pito srečali prvič.