Zadnja hiša na levi

Režija: Dennis Iliadis
Igrajo: Garret Dillahunt, Michael Bowen, Joshua Cox, Riki Lindhome, Aaron Paul...
Žanr: triler / grozljivka
Dolžina: 1h 50min / 110min

Najstnica Mari se s staršema odpravi na počitnice ob jezeru, toda med obiskom prijateljice v bližnjem mestu ju ugrabi skupina neuravnovešenih zločincev. Po nečloveškem izživljanju ju ustrelijo, nato pa se zaradi pokvarjenega avtomobila zatečejo v bližnjo hišo, last Marijinih staršev. Mari se hudo ranjena sredi noči vrne domov, zgrožena starša pa se odločita, da bosta s kriminalci obračunala na zelo krut in neizprosen način.

O produkciji

Kultna klasika

Wes Craven je v treh desetletjih kariere postal kulturni fenomen filma in televizije. S klasiko A Nightmare on Elm Street iz l. 1984 je ponovno odkril žanr grozljivke, ki je bil nekaj časa odrinjen na stran. Že desetletje pozneje se je iz tega istega žanra začel norčevati s trilogijo Scream.  Ti dve franšizi sta skupaj prinesli skoraj milijardo dolarjev zaslužka. 

Toda Cravenovo uspešno raziskovanje izvorov groze se je začelo že l. 1972 z njegovim prvencem The Last House on the Left.  Film je produciral drugi mojster groze, Sean Cunningham, ki je pozneje lansiral svojo neizmerno uspešno franšizo Friday the 13th.

V zgodnjih 70. letih je besnela vietnamska vojna in ZDA so pretresali protivojni protesti. To je bil čas upora ustaljenim institucijam, navadam, pravilom... In hkrati je bil čas, ko so mladi filmarji začeli rušiti ustaljene meje filma.

Med slednjimi sta bila tudi Craven in Cunningham, ki sta potihoma začela pripravljati film, ki je za vedno spremenil tok filmskega žanra trilerjev. V filmu sta hotela prikazati nasilje, kakršno je v resnici in kakršno so prikazovali dokumentarci o vietnamski vojni. Namenoma sta produkcijo zastavila kot B-film in njegova merila postavila na glavo.

Craven, ki je bil prej univerzitetni profesor literature, je navdih našel v filmu Ingmarja Bergmana Jungfrukällan, ki temelji na srednjeveški švedski baladi "Töres dotter i Wänge". Začel je nastajati film, ki je bil popolno nasprotje filmov o pošastih in norih znanstvenikih, ki so v tem žanru prevladovali ob koncu 60. in začetku 70. let.

Ustvarjalca nista vedela, ali bo njun kontroverzni nizkoproračunski film sploh pritegnil gledalce. V bistvu sta ga posnela samo zato, ker sta hotela posneti celovečerni film. Pričakovala sta, da ga bodo predvajali v dveh, treh dvoranah, nič več. Da ga ne bo videl skoraj nihče in da nihče ne bo vedel, da sta ga sploh posnela. Zato se nista obremenjevala s pravili. Naredila sta film po svoji volji in pokazala točno to, kar sta sama hotela pokazati, pa če je drugim všeč ali ne.

Film sta posnela s skromno ekipo petnajstih ljudi in z manj kot 100.000 $. Da bi prihranili denar, so snemali večinoma kar v domovih filmske ekipe. Nihče ni niti slutil, da bo film postal uspešnica in da bo sprožil revolucijo v tem žanru. Craven se spominja: "Za vikend po premieri sem poklical Seana, da bi ga vprašal, kaj se dogaja s filmom. Rekel je: 'Sediš? Uspešnica je! Bomba! Vrsta za vstopnice se vleče daleč po ulici.'"

Po uspešnem predvajanju v kino dvoranah so film še leta vrteli v študentskih naseljih in na različnih polnočnih predstavah. Postal je obvezna "literatura" za vsakega oboževalca grozljivk.

Povrhu vsega pa je film dobil še odlično kritiko v Chicago Sun Timesu.

Vrnitev v Zadnjo hišo

Krepkih 30 let pozneje sta ustvarjalca začela razmišljati o novi različici filma. Zlasti zato, ker je bil izvirni film posnet z minimalnimi sredstvi in na ravni študentskega amaterskega filma. Zaradi tega si Craven ni mogel privoščiti, da bi se podal v nekatere globine, ki jih je že na začetku hotel raziskati.

Začela sta iskati nadobudnega mladega režiserja, ki nima samo mračne domišljije, temveč tudi inovativen vizualni pogled, smisel za črni humor in je sposoben vnesti novo življenje akciji. Poleg tega je moral iz klasike narediti novo izkušnjo.

V enem letu se je na seznamu morebitnih režiserjev zvrstilo skoraj sto imen, nato pa je koproducent Cody Zwieg omenil grškega režiserja Dennisa Iliadisa, ki ga je navdušil s filmom Hardcore, kontroverzno zgodbo o štirih najstniških prostitutkah v sodobnih Atenah. Film so si nato ogledali še Cunningham, Craven in Cravenova dolgoletna produkcijska partnerka Marianne Maddalena. Navdušenje je bilo soglasno. Navdušenje samega režiserja nad ponudbo pa nič manjše.

Adam Alleca in nato še Carl Ellsworth sta dobila nalogo posodobiti in izpiliti Cravenov izvirni scenarij. 

Zasedba

Zasedba je bila ključnega pomena, če so hoteli, da gledalci podoživijo muke družine Collingwood. Najpomembnejša pri tem je bila izbira igralke za vlogo mlade plavalke Mari Collingwood. Razmišljali so o desetinah drugih imen, preden so se odločili za Saro Paxton.

Sara, znana po vlogah v komedijah Aquamarine, Sleepover in Sydney White ni bila logična izbira za vlogo Mari, toda globina njenih oči je ekipo prepričala. Iskali so namreč igralko, ki je sposobna vsa svoja čustva izraziti izključno z očmi. In tudi sama igralka se je navdušeno lotila vloge, saj si je po vrsti lahkotnih likov zaželela nečesa tehtnega, zahtevnega. Nekateri prizori so jo sicer pretresli, zlasti prizor posilstva, za katerega se je bala, da bo preveč seksualen. Šele ko so ji zagotovili, da v njem ne bo niti kančka erotike, temveč golo nasilje, se je potolažila.

Zadnja hiša na levi je v bistvu zgodba o dveh družinah, katerih usodi se tragično prepleteta. Ena družina ne zna živeti brez sporov in drame, druga skuša narediti, kar je prav. A čeprav sta si na prvi pogled tako skrajno različni, je med njima precej podobnosti. Če so hoteli, da film deluje po psihološki plati, se oba očeta nista smela preveč razlikovati, popolni oče in sadistični morilec sta morala imeti nekaj skupnega.

Zato so za vlogo zlikovca potrebovali igralca, ki je sposoben vlogo upodobiti z nasmehom, ne kot stereotipno barabo. Tudi najbolj okruten morilec se nasmehne in takrat se izraz v njegovih očeh spremeni. Garretu Dillahuntu je na avdiciji uspelo točno to in prepričal je ekipo. Na vlogo se je korenito pripravljal, prebral je več knjig o serijskih morilcih in njihovih motivih. In Kruga je upodobil kot neuspešnega očeta, ki skuša držati družino skupaj, hkrati pa se bori, da bi obdržal položaj alfa samca v tropu.

Krugovega sadističnega brata Francisa igra Aaron Paul, ki je vlogo najprej zavrnil, toda producenti so ga tako dolgo nadlegovali, da je nazadnje privolil.

Gradnja zadnje hiše na levi

Zaradi možnosti slabega vremena niso mogli snemati na izvirni lokaciji v Connecticutu. Iskanje idealne lokacije je ekipo popeljalo od zahodnih ameriških držav do Romunije in nazadnje pripeljalo v Cape Town. Iskanje je bilo več tednov brezupno, dokler niso našli borovega gozda v rezervatu nedaleč od Cape Towna. Lokacija je bila idealna, ampak na njej ni bilo ničesar zgrajenega. Zato so morali hišo, hišico za goste in garažo zgraditi sami. Ovrgli so prvotne načrte, da bi postavili samo lupino za snemanje zunanjih kadrov, in se odločili postaviti pravo hišo, v kateri so potem posneli tudi notranje kadre. Načrt za samo zgradbo so zasnovali na osnovi sto let stare obnovljene kmetije v Martha’s Vineyard v Massachusettsu. Vse tri zgradbe so zrasle v nekaj mesecih. Scenska ekipa jih je nato z nekaj domiselnimi postopki "postarala", opremo zanjo pa so večinoma morali pripeljati iz Amerike.

Stran uporablja tehnologijo Google App Engine
Izdelava © DIGITERA